Konferenca o žalovanju

Dr. Sebastjan Kristovič je redni profesor in prorektor na Univerzi Alma Mater Europaea ter eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za logoterapijo/eksistencialno analizo — psihoterapevtski pristop Viktorja Frankla, ki v središče postavlja iskanje smisla. Doktoriral je s področja eksistencialne krize in krize smisla, tem, ki so danes v ospredju razprav o duševnem zdravju. Vodi Mednarodni inštitut za psihoterapijo in uporabno psihologijo, kjer povezuje znanstveno delo s terapevtsko prakso. V predavanjih in knjigah odgovarja na vprašanje, kako človek tudi v trpljenju, stiski in izgubi ohrani ter znova najde smisel. Posebno pozornost namenja mladim, učiteljem, vzgojiteljem in staršem ter vzgoji za smisel in odgovornost. Pogosto opozarja na porast eksistencialne praznine v sodobni družbi in na pomen preventive na področju duševnega zdravja. Je plodovit avtor znanstvenih, strokovnih in poljudnih del, ki logoterapevtska spoznanja prevaja v razumljiv, vsakdanji jezik. Kot predavatelj je znan po sposobnosti, da zahtevne filozofske teme približa širši publiki. Njegovo delo povezuje akademsko poglobljenost z jasno praktično uporabnostjo. Za konferenco prinaša ključno perspektivo: da je iskanje smisla lahko opora prav v najtežjih trenutkih izgube.

Dr. Janez Bogataj je etnolog, umetnostni zgodovinar in zaslužni redni profesor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter eden poznavalcev slovenske kulturne dediščine. Desetletja je raziskoval šege in navade, praznično kulturo, rokodelstvo in kulinarično dediščino Slovenije. Je avtor ali soavtor več kot 140 knjig, njegova bibliografija pa obsega več tisoč enot. Za svoje delo je prejel več priznanj, med njimi državni red za zasluge. V raziskavah posebno pozornost namenja obredom prehoda — tudi tistim, ki spremljajo slovo in smrt. Pokaže, kako so skupnosti skozi šege ob smrti, bdenje, pogreb in spominjanje osmišljale izgubo ter tolažile žalujoče. Njegovo delo odstira, da žalovanje nikoli ni bilo zgolj zasebno, temveč vpeto v kulturo, vero in skupnost. Kot predavatelj je znan po živem, pripovednem slogu, ki dediščino približa najširšemu občinstvu. Opozarja tudi, kako sodobnost opušča nekdanje obrede slovesa in kaj s tem izgubljamo. Na konferenco prinaša dragocen etnološki pogled na to, kako je slovo od umrlih oblikovalo slovensko izkušnjo žalovanja.

Redna profesorica dr. Onja Tekavčič Grad je specialistka klinične psihologije, sistemska družinska terapevtka in suicidologinja z več kot štiridesetletnimi izkušnjami. Je ustanoviteljica in dolgoletna vodja telefonske krizne linije Klic v duševni stiski, prve tovrstne pomoči pri nas. Na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani je vodila ambulanto za žalujoče po nenadnih smrtih, kot sta samomor in nesreča. V svojem delu povezuje raziskovanje, psihoterapevtsko prakso in izobraževanje strokovnjakov. Opozarja na pomen pravočasne in ustrezne strokovne podpore po nenadni smrti. Je soustanoviteljica, svetovalka in supervizorka v Centru za psihološko svetovanje Posvet, kjer nudi psihološko pomoč posameznikom in družinam v stiski. Kot predavateljica je znana po strokovni globini in izjemni človeški toplini. Na konferenco prinaša ključno znanje o najzahtevnejših oblikah žalovanja. Je soavtorica in sourednica več knjig s tega področja, izjemno mednarodno odmevna je bila knjiga o pomoči bližnjim po samomoru (Postvention in Action). Nagrajena je bila z nagrado Mednarodne zveze za preprečevanje samomora za dosežke v pomoči bližnjim po samomoru.

Martin Golob je rimskokatoliški duhovnik in župnik v Grosupljem ter eden najprepoznavnejših slovenskih duhovnikov. Znan je po iskrenem, toplem, sproščenem in preprostem nagovoru, s katerim ljudi doseže na njihovi življenjski ravni. Prek družbenih omrežij in spleta nagovarja veliko občinstvo, med pandemijo pa so njegove spletne maše spremljale množice. Je avtor več knjig, v katerih vero in vsakdanje življenje povezuje z osebno izkušnjo, anekdoto in humorjem. Kot župnik je ob žalujočih navzoč v njihovih najtežjih trenutkih — ob umiranju, slovesu, pogrebu in v času po izgubi. Iz pastoralne prakse pozna, kako pomembna je beseda tolažbe, ki ni prazna fraza. Zna spregovoriti o smrti odkrito, a nežno, brez oddaljenosti in olepševanja. Poudarja moč skupnosti in bližine, ki nosi žalujočo družino. Kot govorec združuje globino s preprostostjo in pristnostjo. Za konferenco prinaša glas iz žive pastoralne izkušnje spremljanja žalujočih.

Dr. Aleksander Erniša je škof slovenske Evangeličanske cerkve, evangeličanski duhovnik in policijski vikar. Kot policijski vikar že vrsto let nudi duhovno oporo ljudem v izjemno težkih in kriznih okoliščinah — ob nesrečah, tragedijah in nenadnih izgubah. V ospredje svojega delovanja postavlja služenje, sočutje, spoštovanje, dialog in ljubezen. Iz vsakodnevne prakse pozna, kako pomembna je navzočnost — biti ob človeku takrat, ko zanj ni pravih besed. Kot duhovnik spremlja žalujoče na pogrebih in v obdobju po izgubi ter jim pomaga iskati upanje in oporo. Zavzema se za odprt, spoštljiv pogovor med različnimi tradicijami in svetovnimi nazori. Njegovo delo povezuje duhovno razsežnost žalovanja z zelo konkretno, terensko izkušnjo pomoči. Poudarja, da vera in skupnost lahko nosita človeka takrat, ko je najbolj ranljiv. Kot govorec prinaša glas duhovne oskrbe — pogosto spregledane razsežnosti spremljanja žalujočih. Za konferenco odpira vprašanje, kako duhovnost in skupnost soustvarjata prostor tolažbe.

Erica Johnson Debeljak je pisateljica, esejistka in prevajalka, rojena v Združenih državah Amerike, ki že desetletja živi in ustvarja v Sloveniji. Uveljavila se je kot cenjena avtorica, ki piše v slovenščini in angleščini. Njeno najodmevnejše delo, knjiga »Devica, kraljica, vdova, prasica«, popisuje nenadno smrt njenega moža, pesnika Aleša Debeljaka, in soočanje z vdovstvom. V njej osebno izkušnjo izgube preplete z antropološkim in zgodovinskim premislekom o vlogi vdove skozi čas. Pisanje ji je postalo način, kako predelati bolečino in ubesediti tisto, česar pogosto ne znamo izreči. Njeno delo je mnogim žalujočim postalo iskren in dragocen spremljevalec. Odkrito govori o jezi, krivdi, osamljenosti in počasnem vračanju v življenje. Njena pripoved ruši tabuje, ki pri nas obdajajo smrt in žalovanje. Kot govorka prinaša literarni in globoko človeški glas izkušnje izgube. Za konferenco odpira vprašanje, kako z besedo damo obliko in smisel svoji žalosti.

Viki Grošelj je eden največjih slovenskih alpinistov in himalajcev, gorski reševalec, gorski vodnik, športni pedagog in pisatelj. V Himalaji in Karakorumu se je povzpel na deset od štirinajstih osemtisočakov in kot prvi Slovenec stopil na najvišje vrhove vseh celin. Za seboj ima okoli dvajset knjig, v katerih deli izkušnje z najzahtevnejših odprav. V gorah se je večkrat iz oči v oči soočil z mejami življenja in smrti. Izgubil je več soplezalcev in prijateljev, kar je globoko zaznamovalo njegovo razumevanje minljivosti. O teh izkušnjah govori in piše z redko iskrenostjo in brez patetike. Njegova pripoved povezuje pogum in tveganje z vprašanji odgovornosti, žalovanja in vračanja v vsakdanje življenje. Pokaže, kako človek po veliki izgubi znova najde smisel in voljo do življenja. Kot govorec navdušuje z neposrednostjo in globino življenjske modrosti. Za konferenco prinaša izjemno osebno pričevanje o soočanju s smrtjo in žalovanjem v mejnih okoliščinah.

Mag. Ksenija Ramovš je sociologinja in diplomirana socialna delavka ter soustanoviteljica in dolgoletna direktorica Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Že desetletja se posveča kakovostnemu, dejavnemu in dostojanstvenemu staranju ter sožitju med generacijami. Razvija programe usposabljanja za družinske oskrbovalce in mreže pomoči starejšim v lokalnem okolju. Njeno delo izhaja iz humanistične misli Antona Trstenjaka in logoterapije Viktorja Frankla. Posebno pozornost namenja žalovanju v starosti — pogosto spregledani izkušnji, ko se v pozni življenjski dobi kopičijo izgube. Opozarja, da starejši žalujejo ne le za bližnjimi, ampak tudi ob izgubi zdravja, samostojnosti in življenjskih vlog. Poudarja pomen medgeneracijske solidarnosti in povezanosti pri lajšanju osamljenosti. Iz prakse pozna vlogo formalnih in neformalnih oskrbovalcev in skupin za samopomoč pri podpori starejšim. Kot predavateljica povezuje raziskovanje s konkretnim delom na terenu. Za konferenco prinaša gerontološki pogled na izgubo in žalovanje v tretjem življenjskem obdobju.

Jani Kramar je predsednik Območnega odbora Slovenskega društva hospic za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje ter dolgoletni sopotnik umirajočih in njihovih svojcev. Pri hospicu se posveča spremljanju ljudi v zadnjem obdobju življenja in podpori žalujočim po izgubi. Zavzema se za detabuizacijo smrti — da bi o umiranju in žalovanju spet znali odkrito spregovoriti. Organizira in vodi pogovore o minljivosti, slovesu in tolažbi, ki odpirajo prostor za iskreno soočenje s končnostjo. Iz prakse pozna, kako pomembno je umirajočemu zagotoviti dostojanstvo, bližino in mir. Prav tako ve, da svojci potrebujejo oporo tudi po smrti bližnjega, v procesu žalovanja. Njegovo delo temelji na prostovoljstvu, sočutju in spoštovanju vsakega človeka. Poudarja, da spremljanje umirajočih ni le breme, ampak tudi dragocena in preobražajoča izkušnja. Kot govorec prinaša glas hospica — konkretno, izkustveno znanje o oskrbi ob koncu življenja. Za konferenco osvetljuje, kako v skupnosti poskrbeti za umirajoče in žalujoče.